Za prijatelje si je treba vzeti čas

SRAM je posledica vzorcev. Ni naravno čustvo, s katerim se rodimo. Je pa čutenje, katerega zbudimo skozi vzgojo. Je privzgojeno. Pomeni, da je SRAM seme, ki je zasajeno naknadno in nas kot tako odvrača od izražanja naših notranjih čustev. Sramovati se nečesa pomani slediti vzorcem družbe in ne lastnim vzgibom ter čutenjem. Sram je odraz pokoritve zunanjim navodilom. Zaradi sramu so ljudje pripravljeni ubijati in umreti. Zaradi sramu so ljudje pripravljeni lagati in živeti v laži. Zaradi sramu je svet ujet v prostor med "prav" in "narobe". Prenaša se skozi vzgojo, naslavlja pa "manjvrednost" kot jo vidi starš, skrbnik in družba, v kateri se posameznik nahaja.

Žalost, jeza, strah in krivda so tudi naša čustva, enakovredna

ostalim. In sram igra eno ključnih vlog. Kadar občutimo žalost, za "izhod iz nje" nemalokrat iščemo razloge in rešitve zgolj izven sebe. Žalost je moteča. In mnogi ljudje se boje pokazati, da so žalostni. Nemalokrat imam vtis, da se žalosti in ostalih čustev mnogi ljudje dandanes sramujejo. Nadenejo si obraz, pospremljen z nasmehom in naučenih besed sreče in uspeha. Moje izkušnje so me pripeljale do naslednje misli:

Kombinacija žalosti in sramu kaj hitro lahko prerase v jezo, jeza v zamero, zamera v nasilje, nasilje v agresijo in konča v besnilu."

Video "The Present" (slovensko: Tu in zdaj) ter "Je suis donc tu es" (slovensko: Na nas je, da spremenimo nekatere stvari.) lahko najdete na youtube in Vimeo.

Navedena kratka filma sta me spodbudila k misli, ki je končala tu:


jeza,sram
Ko zgolj vsi ljudje hitijo,v panje kjer živijo,z obrazi obrnjenimi v tla,kjer nihče nikogar ne pozna(hvala, A. Širfrer in N. Falk)
Vsi hitijomimo svetane menoč se zanj,saj v sebi le za stiske panjkrivce iščejo,razlogov ne.
Hitijoob tem postatižrtevlastnegapočutja, spletaznotrajgnilega občutkažalosti, sramu
Inkratkegaorgazmaob sprostitvijeze,stiskesvoje na vsedrugeljudi
saj...
nihče nikogar ne pozna,z obrazi obrnjenimi v tla,hitijo v panje kjer živijo,v to neskončnov njih praznino.
~~~

Ko začutimo nemir, žalost, sram, je najpomembneje, da se zavedamo in sprejmemo sledeča dejstva:

- To so naša čustva

- So v nas samih

- Zatorej v naših rokah

Posvetimo se jim - vsem in vsakemu posebej. Vsako čustvo je orodje, čas pa varno okolje in neskončni kanvas samo-ustvarjalnosti.

Ob tem lahko kadarkoli prosimo za pomoč. Če pa bomo odgovornost za lastno počutje prelagali naprej, v roke drugih, pa se zavedajmo, da tako prelagamo odgovornost do sebe na druge.

~~~~

Priporočam tudi ogled Pixarjeve risanke #InsideOut .

"Inside Out’ is a movie I’d been waiting for a year to see and, once again, Pixar did not disappoint. This is a movie I’m going to be assigning to many of my patients and doctoral students as a way to demonstrate important psychological principles."



Carousel imageCarousel imageCarousel imageCarousel image