vec

VEC

...bežal sem od notranjih resnic, ki so se kopičile in nalagale. Pomagal sem si z raznimi utvarami in iskal "krivce" za vse, kar se mi je dogajalo. Ujet sem bil v primež nezmožnosti si pomagati. Vsaka laž, ki sem jo doživel, je v meni pustila sled bolečine. Če sem lagal jaz, sem se vedno trpinčil - ne zmorem z mirno vestjo lagati na način, da škodujem s tem drugim. Če sem začutil, da mi lažejo drugi, sem v sebi kopičil jezo, ker se nisem znal soočiti s tem in posledično se v miru soočiti z osebo, ki mi je lagala. Nisem znal postaviti in uveljaviti svojih meja. Nisem imel znanja, kako se soočiti s posledicami. Čustva so me vedno preplavila in to je se stopnjevalo do izbruha živčnega zloma, ki je odzvanjal.

Intuitivno nikoli nisem zaupal zdravnikom, ki za vsako duševno motnjo iščejo tablete. Čustveni pretresi, sem si rekel, niso posledice zgolj genetike, temveč okolja in vzgoje. So posledice nerazčiščenih pojmov in pomankanje izkušenj, kako notranje bolečine predelati, jih obelodaniti, samega sebe pozdraviti. In verjamem v epigenetiko - zmožnost zdravljenja samega sebe. Uvidel sem, da je to možno le ob pomoči, podpori, varnem okolju ljudi, ki ne obsojajo, ne kaznujejo, razumejo.

Iskal sem. Intuicija mi je velela, naj iščem v sebi. Bilo je težko, leta so bila potrebna, da sem se lahko soočil s tem, da moje otroštvo ni potekalo, kot bi naj za bitje, kot sem jaz. Vedno se je zalomilo pri ti, oni, vsi drugi so, ste, si kriv, krivi, kriva. Mučno je bilo. Poroka, varanja, laži, v tem otroci in delo za obstoj, zadovoljevanje potreb drugih napram svojim, pozabiti, kdo sem, kaj želim, ne ozavestiti, kaj sploh želim, se spomniti sanj...bolelo je. Zelo. Bolelo je pozabiti nase, kdo sploh sem.

In če človek bolečine ne predela na zdrav način, ta slej ko prej udari na plano. In ob tem igra sram eno izmed poglavitnih vlog pri soočanju samega sebe in okolice. In seveda razumevanje te okolice, strpnosti do takih zadev. Okolica tega v veliki večni - ne zna. Družba nima ne znanja ne izkušenj s popolno ozaveščenostjo. Skoraj vsi ljudje, ki jih poznam se na neki točki pogovora z menoj obrnejo v popolnoma diametralno pozicijo, če jim to, kar jih vprašam ali jim povem, ni všeč. In ta "ni všeč" me je presunil. Tudi sam sem ga imel. Zakaj ljudje ne znamo zgolj - poslušati?

Trigerji so to, po tuje. Sprožilci, kot "prst, ki pritisne na rano in zaboli" - Nemalokrat se tega ne zavedamo in mnogokrat pride do t.i. "peklenske gugalnice" - triger trigerira triger in igra pekla se začne. Tega je bilo v mojem življenju neizmerno veliko - tudi z moje strani. Ne znati povedati, ne znati poslušati, pravijo. Jaz temu pravim: Ne biti sposoben ponotranjiti slišanega, kot je: Prišlo je iz ust ne-mene. Torej ni moje. A se me je dotaknilo na način, ki v meni kliče bolečino. ZAKAJ? - Ta ZAKAJ mi ni dal miru. Zakaj je nekaj, kar jaz povem, lahko tako uničujoče za tega, ki je to slišal? V meni je bil mali otrok, ki je le naredil, kar je znal...povedal, kot je znal. Ukrepal, kot je bil v bolečih preteklih izkušnjah samo-naučen. Samoobramba nezrelega ranjenega otroka preteklosti, zakopana v persono današnjega časa.

Alkohol in droge ob tem ne naredijo popolnoma nič dobrega. So pobeg, lajšanje traumatičnih spominov, način, da se za nekaj časa "izklopimo" od realnega soočanja.

Zatekel sem se k marihuani. Nekaj časa je pomagalo, da sem lahko preklopil misli od realnosti. Potem pa se je, in nisem opazil pravi čas, stopnjevalo do te mere, da sem spontano prešel v, jaz temu rečem, dimenzijo na oni strani. Nad-realnost je postala realnost, intelekt je deloval s polno paro, pravo, realno življenje okoli mene pa je izgubljalo pomen, a šlo je, ker ga je intelekt veselo polnil z utvaro. Do točke zloma.

Začel sem se poglobljeno ukvarjati s svojo zgodovino in čustvi. Začel sem spoznavati demone preteklosti in napačno pojmovanje družbe, katero je bilo globoko vtisnjeno vame. Stare spomine sem potegnil iz "omare", se z njimi ponovno soočil, a tokrat "oborožen" z novimi znanji o sebi - brez skrivnosti. Jih rastavil, sestavil to pot v pravem redosledu, se opravičil sebi, drugim, odpustil sebi in drugim in jih shranil nazaj v arhic svoih spominov. Zaceljene, objete in obelodanjene. Trajalo je, in to je delo na sebi, sem ugotovil. Eno pomembnejših. Za soočanje s posledicami, ki jih stroka imenuje PTSM (posttravmatska stresna motnja) oz. angleško: PTSM. Travma, pri meni, se je kopičila skozi čustvene rane. Zapostavljanje v otroštvu, pričevanje kreganju, alkoholizmu in nikoli priča razreševanju, kasneje v enake vzorce s partnerko - laži, prevare, čustvena izsiljevanja...vse zgolj zaradi nerazjasnjenih travm, pojmov in...ran skozi odraščanje.

Vmes je udarila realnost, a nisem imel energije, čutvene energije, da bi se z njo soočal. Ni šlo naenkrat. Vse se je odigravalo z menoj, a ob menoj, v meni, a je bilo meni tako oddaljeno, da sem tudi to nekaj časa "uspešno" tajil sam sebi, zgradil (podzavestno, ne namerno) obrambni mehanizem - zunanjo persono, ki je vskočila vsakič, ko so bile moje nezaceljene rane ogrožene. Več vrhuncev, kot posledic tega, sem doživel: Živčni zlom, neustavljivo govorjenje, prepričevanje drugih v svoj prav, (uporabil bom splošno znane termine) narcisizem, grandioznost, pohlevnost, jezo, zlobo, žalost, evforijo, depresijo, anksiozna stanja....dokler nisem klonil. Popolnoma kolapsiral - do konca - še enkrat. A vedno me je gor držalo "nekaj" - nekaj, kar mi ni dopuščalo samomora ali umora ali kriminala.

Družinska vez in ljubezen do te vezi me drži pri življenju in mi daje upanje, da bom zmogel. Ta stran je namenjena samo pomoči in ničemur drugemu. Sebi in ostalim, ki jih daje nekaj, kar jaz imenujem: Življenje.