Psihodrama

Kaj je PSIHODRAMA?

je psihoterapevtska tehnika, ki preko vživljanja v vloge krepi spontanost in kreativnost. Posameznik ob tem spoznava svojo bivanjsko esenco, ter zato lažje sprejema pomembne odločitve kot so:

Kaj je moja vloga v družbi? Kaj je namen moje biti? Kaj si od življenja želim?

(vir: http://www.psihodrama.si/ )

Moje izkušnje s PSIHODRAMO (zakaj menim, da je dobra tehnika zame?)

(Dobro vprašanje...si povem še naglas, ko že zapišem gornje vprašanje)

S psihodramo sem se prvič seznanil leta 2017. Prijatelj, mlajši od mene, se je boril z duhovi preteklosti. Iskal je vprašanja na odgovore, kot so:"Ker tak sem". V sebi je bil notranji boj ob projekciji družbe in staršev ter sorodnikov vsakič, ko so mu rekli:"Ker tak si!". Lahko sem se poistovetil z njegovo naraščajočo stisko. Lahko sem rekel le, da ga razumem v luči njegove želje, kajti tudi sam jo doživljam podobno. Tudi sam sem se ukvarjal celo svoje življenje s podobnimi vprašanji. In tudi sam sem prebral že marsikatero knjigo, namenjeno samopomoči. Iskal odgovore v starših in naletel na vedno enak upor z njihove strani in reakcije, katere so v meni vzbujale začudenje, jezo in sram. Iskal sem naprej. Iskal sem odgovore na vprašanja, zakaj čutim jezo, sram, opažam začudenje in umik pri starših, ko jih kaj vprašam o sebi in s tem o njih prej in ob meni. In iskal. In prišel počasi do spoznanj, da je potrebno te odgovore dobiti z ali brez njih. Psihodrama je opisana v več knjigah skozi oči in prste mnogih udeležencev in moderatorjev psihodrame. Prebral sem eno od (slovenskih) knjig, si ogledal kar nekaj prispevkov (večino preko medmrežnih iskalnikov in Youtube portala) in se 2018 udeležil (po predhodnem namigu prijatelja) psihodrame v domu Španskih borcev. Bil sem del skupine ljudi, ki smo se odzvali na povabilo.

Videl sem, da deluje. Deluje na principu vibracij telesa, oddajanja čustev in sprejemanja. Deluje po principih empatije, sočutja, ljubezni in intuicije. Na začetkih je potrebna tudi vpletenos mentorja (učitelja) ki pa je hkrati tudi enak ostalim - je del zgodbe, le da še opazuje in skozi opazovanje - reagira. Reagira tako, da skozi postavljanje dodatnih vprašanj vzbuja pri vpletenih razmišljanje o "še kaj?" in spodbuja pri tem tako sebe, tistega ki išče odgovore in tiste, ki so dodatno vpleteni.

Potekalo pa nekako takole:

  • (ene od dveh) Moderator: Kdo bi rad dobil odgovore na vprašanja?
  • Vsi (tudi moderatorja): Nekateri dvignejo roke
  • Vsi: Vsak, ki je dvignil roko, pove vprašanje, obelodani stisko, katera to vprašanje manifestira
    • Želim vedeti, zakaj mi mož nikoli ne izkaže ljubezni, meni se pa zdi, da si jo zaslužim zato in zato.
    • Želim vedeti, zakaj se nikoli ne znam postaviti zase. Vsakič, ko mi šef da dodatne zadolžitve, ki niso del mojih nalog, se v meni nabira jeza, navzven pa le sprejmem in naredim. Zakaj?

Ob prvem krogu se skupaj najprej odločimo za prvo osebo.

Moderator: Opišite "oder" psihodrame. Najbolje je, da povzamete primer, ki vam je najbolj vtisnjen v srce in spomin.

Ona: Moj mož je edinec in je živel pri mami, dokler se ni spoznal z menoj in se kasneje nisva preselila na svoje. Imava tudi otroka - hčerko.

Moderator (se obrne proti nam, publiki - sedimo na stolih, cca 12 nas je, pred odrom, kjer že stoji Ona): Kdo bo Mož? In kdo mati? (pogleda) njo na odru: "Menite, da je hči potrebna ob tej psihodrami?"

Ona: Ne.

Publika: Javita se dve osebi - ženska za vlogo moža/sina/očeta in ženska za vlogo mame/žene

Na odru:

  • Moderator: Lahko na kratko poveste, kako sicer potekajo taki pogovori ali poskusi le-teh z možem?
  • Ona: Pove (ker le tako lahko ostali začutimo globino stiske in dobimo s tem dodatni uvid v situacijo) v približno 5 minutah, pri tem pomaga moderator.
  • Moderator: Stoji, gleda nas in oder (drugi v vrsti levo sedi, gleda nas in oder)
  • Iskalka odgovorov: Ona (publika)
  • Lik očeta: Ona druga oseba
  • Lik tašče: Ona tretja oseba

Moderator: Začnite popolnoma enako, kot to počnete doma.

Ona: A kar? Njej, kot da je moj mož?

Moderator: Ja. Lahko začnete s taščo. Lahko imate najprej samogovor. Kot sicer in to veste le vi.

Ona (se obrne proti možu): Rada bi govorila s teboj, in rekel si, da so trenutki, kot je ta, zate sprejemljivi. Je tale sprejemljiv?

Mož (postavljena v vlogo njenega moža): Je. Če sem tako rekel, potem je.

Ona (instiktivno odreagira): Hja, kot vedno, a potem najdeš izgovore, če ti tema spet ni všeč.

Mož (odzrcali slišano in v luči pravil psihodrame ter njegovih čutenj znotraj, odgovori): Vem, da ti ni. A se trudim.

.....

https://www.youtube.com/results?search_query=psihodrama

Kako poteka PSIHODRAMA?

Psihodrama oziroma njeno udejanjanje lahko poteka na mnogo načinov. Lahko se izvaja, udejanja individualno, partnersko, družinsko, več/med/družinsko in več/med/skupinsko s komerkoli tudi, ko osvojimo to veščino.

Primer, kako začenjati z izvajanjem individualne (notranje) PSIHODRAME

Ta (tu zapisan) primer izhaja iz vprašanj, katera se porajajo v meni: Zakaj je denar in ne Božje - sveta vladar? To vprašanje v meni izhaja iz meni znotraj mene nerazrešenega odnosa moje biti do denarja ter njegove zgodovine in vseh dosedanjih definicij vseh dosedanjih kultur z vsem, kar že vem o vsem, o bogu, z bogom v meni.

Potrebne veščine:

  • Znanje tehnik refleksije in samorefleksije, to je zrcaljenja notranjih čustev in čutenj in notranje refleksije čustev in čutenj navzven

Razumevanje pojmov:

  • oder (platforma, notranja projekcija, tudi domišljija...za boljšo predstavo uporabim veščine samoučenja in interneta)
  • akterji/igralci (vlog, do katerih se učim odnosa, v tem primeru moja definicija mene in moja definicija Boga...sem pripravljen že ob vstopu v individualno psihodramo)
  • premisa zgodbe (moj namen je najti pot iz miselne zagate, torej dobiti odgovore na vprašanje ali več njih znotraj psihodrame)
  • Režija/režiser (Jaz, ker jaz sem in ostajam znotraj procesa, pisec zgodbe, katero pišem ob opazovanju dialogov znotraj te moje meni lastne psihodrame)
  • Potekanje psihodrame (Skrbim sam, kajti sam se odločim iskati pot, zato se zatekam k opazovanju sebe ob razvoju dogodkov, da se ne oddaljim od premise zgodbe, namena svojega sam sebi)

Stremim k samorealizaciji.

Sam potek individualne (notranje) PSIHODRAME - dialog in kako, zakaj nastane, ko to počnem, kot počnem, sam

V meni je oder: Sedim v prvi vrsti. Gledam na oder. Na odru sedim jaz in naproti mene praznina, za katero v scenarij napišem, da predstavlja meni sogovornika v obliki moje predstave, kaj Bog je. Rečem: Akcija!

Jaz: Bog, me slišiš?

Jaz (sem Bog): Slišim te, ko govoriš. Povej kar želiš, da slišim.

Jaz (sem zahvalim Bogu): Hvala za odgovor (iz občutenja, da mi nagovor v meni meni svetega meni poda ta občutek hvaležnosti)

Jaz (Bog v meni): Je to vse, kar si želel, da želim slišati? (se spomnim na potek - sem scenarist, narator in zgodbo-pisec sem vse to)

Jaz (se spomnim, zakaj sem v tej psihodrami in se PREDRAMIM, ker me je predramil scenarist in zgodbo-pisec v meni): "Ja, torej, zakaj se ljudje bojijo za denar bolj kot za svoja in druga življenja? Kaj je denar?"

Jaz (Bog v meni):"Ne vem nič več kot ti o denarju...." (se Bog v meni zamisli ob tem vprašanju) in nadaljuje:"Veš, denar ni bil moja ideja. Se mi pa zdi, da bi lahko našel odgovor na to vprašanje, če bi sledil izvoru denarja po poteh njegove zgodovine."

Jaz (se začudim nad odgovorom) in razmišljam. Iščem ... do zdaj našel novega tole:

Jaz (Bog in scenarist in vsa preostala ekipa) si vzamem čas za razmislek ob novih odprtih vprašanjih, katera netijo nove iskre, katere netijo zvedavost v meni

Jaz (zvedavo): Bog? Si še tu? Spoznal sem nove stvari, rad bi jih preveril s teboj, In pa...ob teh novih spoznanjih se v meni poraja vrsta novih vprašanj ob tem. V luči vsega spoznanega in vsega novega neznanega bi rad nadaljeval najin pogovor. Lahko nadaljujeva?

Jaz (Bog v meni): Nadaljujva.

Jaz (se obrnem v svoj čas mene, v svoj nazaj in naslovim svoja starša v meni takrat, ko sem bil star 10 let, ob tem): Vidita, z Bogom se da pogovarjati in prav nič ni neprijetno. Pravzaprav mi je zelo prijetno.

Jaz: se nasmehnem ob tem.

Jaz (naslovim Boga v sebi):