Strah v času brezčasja

O strahu

Strah je naravni čut, je instinkt. Je prvi branik pred neznanim. Je naravno VAROVALO našega OBSTOJA


Česa nas je strah?

Če je ljubezenska vez med seboj in stvarstvom oz. vsem, kar je in menoj, ki ljubim sebe in VSE, me je strah česa? Časa minljivosti? Že samo ob branju tega zapisa: do sem, je čas tekel v ozadju. Tik, tak, tudi tu in tak. Čas je torej le neslišna a vseobsegajoča podlaga za učenje in poučevanje sebe. Naloga, prijetna zelo, pa je naučeno preko ljubezni prenašati v sebe, na svoje spomine, na že naučeno. To ozavestiti, sprejeti kot dodatni del sebe, nadgradnjo sebe, recimo svoje biti, katera sestoji iz duše in celic ter zavesti - smo mi.

Od tu in že med samim delom pa vse to prenesti na okolico vsega. In okolica začne enako in potem se vse nadgrajeno tudi vrne. Če je ljubezenska ali ljubezni vez, se vrne Ljubezen in vez se ojača.

Če je bolečine in boleča vez pa se začne krhati in zna se zgoditi razkroj telesa in spomina, ki se spre, obrne (spreobrne) iz zun'raj (zunaj raje) v znot'raj (notri raje)...pomeni, da se iz rojstva, psihološko, zatečemo v vodo (maternico), ritensko plavamo v času nazaj. S tem začnemo realni, resnični razkroj že vedenega, ozaveščenega in celični razkroj, celic samih v sev (vase, v sebe) sesedanje do samega goda (dneva inseminacije). Do cepitve celice s cepivom, ki reče se mu spermij. Začnemo dokončno pozabljati, telo začne in konča ko z: rakom. Ko korak izgubi "KO" ostane rak. Ko izgubi "IF"...

Sem za rast, ne za v "sebe past". Sem za osvoboditev sebe od ne-svojega, od te "pasti". Sem za ljubezensko razmerje med lastnimi spomini in med osvoboditvijo od negativnih čustev ob teh spominih. To pa gre le preko ljubezni, z ljubeznijo. In govorim o osvoboditvi kot sprejemanju preteklosti, ne o pozabi le te. Kako? Z objemov trpečih nas, takrat, in nas, zdaj, na vsaki točki preloma nekoč naše manj ozaveščene duše, z gledanjem z oči v oči nas zdaj ter nas takratnih ter objemom nas, danes ter nas, mlajše osebe takrat, na vsaki točki preloma. Oziroma lahko rečemo točki preloma tudi "sprožilec" ali "triger". Nadalje, s poljubom, potočeno solzo ali več njih in večkrat. In več je solz tu več ljubezni je tu in tam in več solz rodi vez zaupanja med samim seboj zdaj in takrat. In tako ponovno rodimo sebe, sami. s porajanjem, rojstvom naše nove ozaveščenosti, zavesti, da danes vem več, in ljubim ta del sebe. In si to povem. In to ponotranjim, dam na vidno mesto, ne skrivam še več temveč obelodanim sebi, si to lastim. Zame edina pripadajoča lastnina na vsem in vseh svetovih? Je zgolj in le LASTNI JAZ. Zatorej je ta del naše poti v preteklost še kako pomemben za premagovanje strahu.

ps.

Kdaj si si napisal ali napisala ljubeče pismo sebi, ti, ki ljubiš?